Datum: 02.02.2010
Vir: Občina Idrija
Rubrika: Novica

Občina Idrija in ustvarjalci vabijo na ogled dokumentarnega filma Lokacija Slovenija, ki bo v četrtek, 11.2.2010, ob 18.uri v Filmskem gledališču Idrija. Režiser, scenarist in producent Milan Ljubić je s šestimi snemalci, med katerimi je tudi Idrijčan Matjaž Mrak, v enourni filmski zapis ujel lepote Slovenije, ki jih podoživi popotnik spremlja oko kamere, v trenutek ujame objektiv fotoaparata. Po projekciji filma bo predstavitev uporabe Gutenbergovega tiskarskega stroja in možnost nakupa spominskih listin.

In kaj sploh reči o filmu Lokacija Slovenija

»Ta dežela ni olepšana, ona je lepa sama po sebi. In tam, kjer je videti kičasta, je taka zares. Lokacija Slovenija ni olepšava Slovenije, prej bi rekli, da je to njena stvarna podoba.« To je kratka misel, v kateri je svoje avtorske občutke o filmu strnil režiser Milan Ljubić.
Režiserju lahko le pritrdimo. Prav tako je namreč ta film najlažje začutiti- kot niz prelepih podob. Film je zlitje najlepših obrazov Slovenije, razkošje filmskih utrinkov, ki se začnejo in končajo v Idriji.

Prva podoba: Dekle na dvorišču idrijskega gradu, pred njo blazina, na njej snežne niti v risu vijejo bele poti.

Potem se pogled zavihti čez hribe, se povzpne na triglavega očaka in za hip postane, da v razgledih prisluhne šumenju gorskih slapov.
Odpre vrata v starodavne kmečke hiše, se ustavi v visokogorskih pastirskih stanih…
Na otočku sredi jezera potegne za vrv, da ga odmev zvona spremlja še dolgo potem, ko starodavni tiskar na listino udari svoj voščeni pečat.
Posrka vonj svetovljanstva starih mest, prisluškuje zgodbam na stotine gradov in se spoštljivo prikloni zakladnici naravne in človeške dediščine, ki je tukaj na majhnem koščku sveta bogato potrosila svoje darove.
Razlije se čez gozdove, v globine podzemnih dvoran in pojezdi na hrbtu iskrega lipicanca do obale morja, da zadiši po soli in ribah.
Pusti burji, da odžene skrbi, in vinu, da spregovori.

Zadnja podoba: Dekle na dvorišču idrijskega gradu, pred njo blazina, na njej so nežne niti sklenile svojo pot, vmes pa v belo čipko povezale razkošne podobe »moje dežele«. Klekeljni se še zadnjič sprehodijo skozi beli ris. Škarjice prestrižejo niti in dekle z blazine dvigne prosojno čipko. Ta ji kot metulj mehko poleti iz tok in se umesti na zemljevidu Evrope.

Tja, kjer je vedno bila; ujeta med morje, hribe in ravnice.