Današnji 1. november je državni praznik, dan spomina na mrtve, ko obiščemo pokopališča in grobišča in se poklonimo spominu na umrle svojce, prijatelje, sodelavce ter tiste, ki so dali življenje za svoj narod. To je tudi praznik z globoko osebno noto, ki ga številni izkoristijo za družinska srečanja, na ta dan se v domovino vsaj za nekaj dni vrnejo Slovenci, ki živijo in delujejo drugod po svetu.
V dneh pred 1. novembrom ter na dan spomina na mrtve se odvijajo komemoracije in spominske svečanosti na pokopališčih in spominskih obeležjih tudi na Idrijskem ter praznična bogoslužja, saj je 1. november, dan vseh svetih, tudi krščanski praznik.
Že v davnini je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih; njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet, poosebljali so jih našemljeni člani moških družb. Krščanstvo je spremenilo pogansko animistično gledanje tako, da je rajne prikazovalo kot "duše v vicah", ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj bi jim bila potrebna molitev živih. Dneve okrog vseh svetih so zaznamovale tudi prešce, po različnih koncih Slovenije imenovane tudi prešice, vahči, vahtiči, krželji ali mižnjeki: To so krušni hlebčki, največkrat narejeni iz ostankov moke, s katerimi so obdarovali otroke in revnejše na predvečer vseh svetih, na vse svete ali na dan vernih duš. Ime izvira iz besede presno in nakazuje, da so bili hlebčki prvotno iz presnega, tj. nekvašenega testa. Ponekod so jih gospodinje razdeljevale pred cerkvijo oz. pokopališčem ali pa so otroci hodili prešce brat – z vrečo ali malho od hiše do hiše.
Metka Rupnik
