Velikonočni zgodovinski utrinek Mestnega muzeja Idrija o "žegnanju" jedi v naših krajih v preteklosti

Slovenska velikonočna tradicija je priprava in blagoslov prazničnih jedi, ki po cerkvah poteka na velikonočno soboto. Ker letos zaradi epidemije blagoslova velikonočnih jedi v cerkvah ne bo, je Mestni muzej Idrija pripravil zgodovinski utrinek o tem, kako je ta običaj na Idrijskem in Cerkljanskem živel v prvi polovici 20. stoletja.

Takole so zapisali:

Idrija

Velikonočna jedila so v Idriji nosili k žegnu v cerkev na veliko soboto. Največkrat so si dekleta sama pripravila pletene košare im. cajne ali cekarje. Vanje so položila bel kruh, rožičevo ali orehovo potico, suho meso, hren, pirhe, jabolka in včasih celo pomarančo. Blagoslovljenih jedil doma niso poskusili pred vstajensko procesijo, ki je bila v soboto zvečer; družina se je zbrala pri zajtrku na velikonočno nedeljo. Krušnih drobtin niso smeli vreči proč, temveč so jih dali na ogenj.

Vojskarska planota

Na Vojskarski planoti so v preteklosti belo velikonočno pogačko imenovali žegnanca. Testo zanjo je bilo pogosto vzeto iz testa za potico, zato je bila pogačka manjša. Preden jo je gospodinja dala peč v krušno peč, jo je prekrižala z nožem. Blagoslovljenega kruha so bili na velikonočno nedeljo deležni vsi člani družine in živina v hlevu.

Na Črnovrškem

Podobno navado so poznali na Črnovrškem, kjer so ravno tako pekli kruh iz boljših sestavin. Po blagoslovu so ga razdelili družini in živini, pri čemer ni bilo razlike – vsi so dobili košček iz istega hlebčka. Na nekaterih domačijah pa je bil prisoten vpliv z Goriškega; pekli so menihe, pince in celo majhne potičke, ki so jih dajali bajtarjem.

Na Cerkljanskem

Na Cerkljanskem so v košare ali jerbase naložili kos suhega svinjskega plečeta spečenega v testu ali nekaj kosov klobas, pirhe, korenino hrena in hlebec belega, z mlekom zastavljenega, kruha. Običajno so gospodinje za veliko noč spekle tudi šarkelj, v samem Cerknem pa so pekle tudi pletenice, tiste v katere so pred peko vtisnile pirh ali vsaj kuhano jajce, so im. cunta miha. Veljalo je, da se na velikonočno jutro ni smelo pokusiti nobene druge jedi, dokler se ni zaužilo koščka blagoslovljenega kruha – žegnance in blagoslovljenega mes

Jedila, še posebej kruh, so bila skrbno zavita v prtič in pokrita s posebnim, t. i. velikonočnim prtičem. Ti so bili praviloma beli, pogosto obrobljeni z ročno klekljano pečno čipko ali strojno čipko, na njih pa so bili izvezeni krščanski simboli: Kristusov monogram IHS, križ, velikonočno jagnje. Na Cerkljanskem so dekleta nanje pripela raznobarvno papirnato cvetje in trakove.

Letos ste pripravili košare za žegen in zanje dobili blagoslov v družinskem krogu. Vseeno jih položite v košaro, pokrijte s prtičem s klekljano idrijsko čipko in fotografirajte.

Vsake vaše fotografije bodo zelo veseli na e-mail: mirjam.gnezda@muzej-idrija-cerkno.si


Metka Rupnik (po zapisu MM Idirja)
Foto: Mestni muzej Idrija