Prvomajska praznovanja nekdaj v duhu boja za delavske pravice

Letošnje praznovanje 1. maja, mednarodnega praznika dela, je drugačno od tistih, ki smo jih bili vajeni iz minulih let. Mestni muzej Idrija pa je z naslednjim prispevkom obudil spomin na prvomajska praznovanja iz idrijske zgodovine, ki so bila močno zaznamovana tudi z aktivnim prizadevanjem za delavske pravice.

Takole so zapisali:   

»Dan pred 1. majem, ki ga letos ne bomo obeležili z večernim prižiganjem kresov, vas vabimo, da pogledamo v zgodovino praznika na Slovenskem in v Idriji.
 
Sredi 19. stoletja se je tudi na Slovenskem začel pospešen proces industrializacije, ki je bil značilen še za naslednja desetletja do začetka 20. stoletja. Delavstvo se je v posameznih industrijskih in rudarskih središčih nenehno krepilo. Skromne plače, dolg delovni čas, slabe delovne razmere, materialno stanje pod robom preživetja in neurejena socialna zavarovanja so prinašala delavcem in njihovim družinam splošno pomanjkanje, lakoto in visoko umrljivost.
 
Za glavni mejnik v razvoju delavskega gibanja v Idriji lahko štejemo 1. september 1895, ko je v časopisu Delavec izšel članek Razmere idrijskih rudarjev, ki je pomenil začetek socialdemokratskega gibanja. V članku piše, da so za slabo stanje rudarjev najbolj odgovorni ravnateljstvo rudnika s prisilnim mezdnim delom in nizko plačo ter Bratovska skladnica in gozdarska uprava, ki rudarjem ni več dovoljevala priprave drv za kurjavo ali popravilo hiš.
 
S socialdemokratskim in socialističnim delavskim gibanjem je tesno povezan 1. maj, praznik dela. Leta 1890 so ga prvič praznovali, v letih prepovedi skrivoma, sicer pa z velikimi manifestacijami, veličastnimi shodi, kulturnimi in športnimi prireditvami. V Idriji se je svečanim in množičnim rudarskim manifestacijam ob praznovanju godov rudarskih zavetnikov sv. Ahaca in sv. Barbare leta 1899 pridružilo še praznovanje prvega maja.
 
Martin Likar se je leta 1969 spominjal: »Proslava se je začela ob peti uri zjutraj, ko je skupina desetih godbenikov z budnico odkorakala skozi mesto. Godba je bila rudniška, zato kot celota ni smela igrati. Igrali so samo člani oziroma simpatizerji socialdemokratske stranke. Uprava rudnika je rudarjem zagrozila, da bo vsak, ki ga ta dan ne bo na delo, oglobljen z eno krono in z odpovedjo službe. Kljub grožnjam tistega dne ni prišlo na delo vsaj 200 rudarjev. Ob devetih dopoldne je bil na Mestnem trgu shod, ki se ga je udeležil tudi okrajni glavar iz Logatca, vendar ne iz solidarnosti, temveč da bi poslušal, ali bodo govorniki preveč kritizirali državo oz. oblast. Popoldansko slavje se je začelo s skupnim sprevodom, rdečo zastavo na čelu in godbo, do Renkovca, kjer se jim je pridružila kolona iz Spodnje Idrije. V povorki je bilo kakih sto udeležencev. Skupaj so nato odšli do kmeta Kobala, kjer so se zabavali do sedme ure zvečer, ko so se vrnili v mesto. Dogodek in druženje sta potekala na dokaj visoki ravni, saj so se udeleženci zavedali njune pomembnosti.«

(Povzeto po Darko Viler, Praznovanje prvega maja v Idriji. Živel 1. maj! Živel praznik dela!: Praznik dela med rudarji in železarji na Slovenskem, 2017, katalog razstave.). Fotografija je iz fototeke Mestnega muzeja Idrija)


Čestitke ob 1. maju in prijetno praznovanje!«