Kmalu tudi rotacijska peč v 3D modelu

V zadnjih tednih, ko nam je življenje krojila epidemija koronavirusa in smo upoštevali predpisane ukrepe ter zaradi preprečevanja oklužbe ostali doma, smo spoznavali, kako pomemben postaja splet, kjer lahko do informacij, predstavitev, vsebin nasploh dostopamo takorekoč " s kavča". Tega se vse bolj zavedajo tudi ustanove, ki upravljajo s kulturno dediščino.

Pred časom so digitalizacijo doživele Idrijske klavže, v okviru katere je bil oblikovan 3D model teh "slovenskih piramid", ki bo služil za predstavitev tega objekta Unescove dediščine na spletu in tudi za morebitne rekonstrukcijske posege na klavžah. Te dni pa je bil na razpisu ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo za vodilne destinacije potrjen tudi projekt 3D digitalizacije rotacijske peči v Topilnici Hg, zadnje v vrsti peči za žganje cinabaritne rude, ki je v topilnici idrijskega živosrebrovega rudnika delovala do njegovega dokončnega zaprtja.  

Z uvedbo rotacijskih peči ameriškega konstruktorja Gordona Goulda leta 1961, ki so imele največjo zmogljivost žganja 250 ton rude na dan, se je končal razvoj postopkov žganja rude v Idriji. Ruda je v njih drsela skozi okroglo cev premera 2,1 metra na dolžini 36,6 metra, kar je bila svojčas največja rotacijska peč na svetu. Pri vrtenju cevi se je ruda obračala in s pomočjo gorilca, v katerem je zgoreval mazut, segrevala na 800 stopinj Celzija. Živosrebrovi hlapi pa so s plini uhajali v velike litoželezne cevi in se tam ohlajali. Tekoče živo srebro je po notranjosti cevi padalo v bazene, od koder so ga črpali in polnili v jeklenke. Izkoristek je bilo dober, saj so iz rude iztisnile do 96 odstotkov živega srebra, medtem ko so z drugimi postopki iz nje dobili zgolj od šestdeset do osemdeset odstotkov živosrebrnih kapljic.

3D model rotacijske peči bo služil za spletno predstavitev v tridimenzionalni obliki oziroma za digitalne aplikacije ter kot osnova za morebitne rekonstrukcije. 

Metka Rupnik

Foto: CUDHg Idrija