Idrijčan zaslužen za začetke radia na Slovenskem

Včeraj je bil dan mednarodni radia. V čase Tesle se ne bomo spuščali, bomo pa pogledali med slovenske zanimivosti, povezane z radiem.

Prvi poskusi z brezžično radiotelegrafijo so bili na Slovenskem opravljeni leta 1903, ko so študentje poskušali vzpostaviti zvezo med Kranjem in Šmarjetno goro. Prihodnje leto bo od tega dogodka mililo okroglih 120 let!

Albin Belar, uveljavljeni seizmolog, je sestavil žepni brezžični sprejemnik za meteorološke in seizmološke namene. Na ljubljanski realki, kjer je bil Belar profesor, so v letih 1912 in 1918 opravljali poskuse z oddajno postajo za iskrišče in z detektorskim sprejemnikom. Imenoval se je Koherer.

Belar je imel svoje korenine v Idriji, saj je bil sin skladatelja, Leopolda Belarja, rojenega v Idriji, ki je tudi avtor božične skladbe Glej zvezdice božje. 

Albin Belar je bil  eden prvih slovenskih doktorjev kemijskih znanosti. Najprej je deloval v reški mornarici, kasneje pa poučeval naravoslovje na ljubljanski realki. Å že v mornarici se je seznanil s seizmologijo, ki je postala njegova velika ljubezen. Leta 1897 je v Ljubljani na Vegovi ulici ustanovil prvo potresno postajo na ozemlju Slovenije in v tedanji habsburški monarhiji nasploh.  Ob svojem delu je sestavil prvi žepni radijski sprejemnik in postal tudi pobudnik prvih javnih radijskih oddaj v Sloveniji. Poleg znanosti je Belar oboževal naravo, še posebej pri srcu pa so mu bile slovenske gore, kamor je pogosto zahajal. Belar je eden idejnih očetov zaščitene doline Triglavskih jezer in Triglavskega narodnega parka.

Zanimiv preobrat pa se je pripetil takoj po 1. svetovni vojni. Oblasti so ga ožigosale za nacionalista, ga prisilno upokojile ter mu zasegle vso opremo in knjige. Dvajset let se je selil po različnih krajih in poizkušal nadaljevati z delom. Leta 1939 pa je v Kočevju zbolel in umrl.

Za Albinom Belarjem ostaja zelo malo sledi. Po nekaterih virih celo nagrobnika na Žalah, kjer je pokopan, ni več. Na Belarja pa spominja plošča na srednji tehnični šoli na Vegovi ulici v Ljubljani, kjer je Belar imel potresno opazovalnico. K sreči pa je o njem napisana knjiga Albin Belar: pozabljen slovenski naravoslovec, avtorja pa sta Jože Mihelič in Renato Vidrih.

Metka Rupnik (povzela po članku Ivana Seljaka)

Na naslovni fotografiji: Belar v svoji potresni opazovalnici na realki, današnji Tehniški šoli v Ljubljani