Nega gozdov je v rokah lastnikov

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije ob tednu gozdov poziva na odgovornost družbe in lastnikov gozdov do skrbnega gospodarjenja z gozdovi.

V slovenskih gozdovih priraste letno okoli 4 kubične metre lesa na prebivalca. Ob primernem trajnostnem gospodarjenju slovenski gozdovi omogočajo, da bi lahko vsi Slovenci živeli v lesenih hišah z masivnim pohištvom in se hkrati ogrevali z domačo lesno biomaso. Primerna izraba gozdov bi lahko zagotovila več 10.000 zelenih delovnih mest in preprečila denarni odliv zaradi uvoza fosilnih goriv. Vsaka redna ali izredna sečnja, kot je zaradi lanskoletnega žledoloma, zahteva od lastnikov in družbe tudi dodatna vlaganja v gozdove za obnovo gozdov v obliki nege gozdov in pogozdovanj.

Slovenija ima dobro ohranjene gozdove, za kar se lahko zahvalimo tudi družinskim kmetijam, ki so skozi stoletja skrbno gospodarile z gozdom na načelih trajnosti. Potrditev ustreznega trajnostnega gospodarjenja, ki ga zahtevajo mednarodni trgi, predstavlja tudi mednarodno priznan in v svetu najbolj razširjen certifikat PEFC za trajnostno upravljanje z gozdovi. Slovenski lastniki gozdov ga lahko pridobijo brez večjih sprememb gospodarjenja z gozdom. KGZS je kot regijski predstavnik v Sloveniji v letu 2013 dobila certifikat PEFC za trajnostno gospodarjenje z gozdovi, ki v tem trenutku pokriva 694 lastnikov gozdov oziroma 27.200 ha gozdov. Certificiran les in izdelki omogočajo trgovanje na zahtevnejših trgih in kandidiranje na zelenih javnih naročilih.

Seveda se mora tudi slovensko gozdarstvo stalno razvijati. In ker z gozdom gospodarijo lastniki gozdov, KGZS ugotavlja, da bi se moralo pri pripravi nove gozdarske zakonodaje v večji meri upoštevati lastnike gozdov za boljše in učinkovitejše gospodarjenje z gozdom. Pri pripravi Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti države je KGZS zahtevala, da se tem kmetov, veščim gozdarskih opravil v gorskih in hribovskih področjih, omogoči dodatno delo v državnih gozdovih, kar je zelo pomembno za ohranitev teh kmetij.

V Zakonu o gozdovih zelo bodejo v oči administrativne zahteve po prevoznicah in vodenju evidenc ter pridobitve odločbe upravnega organa za izvedbo vsakega opravila v gozdu, tudi negovalnih in varstvenih del. Z odpravo administrativnih ovir bi poleg očitnega varčevanja pridobili tudi večjo možnost samoiniciativnega izvajanja nege za skrbne lastnike gozdov. Tako privarčevana sredstva in čas bi lahko prenesli na boljšo izvedbo potrebnih negovalnih ukrepov, ki so pomembni tudi za zagotavljanje neproizvodnih funkcij gozda.