Koča na Hleviški planini praznuje 60-letnico

Koča na Hlevišah stoji ob zgornjem robu velike jase malo pod vrhom 908 m visoke Hleviške planine, enem izmed vrhov hribovitega območja med Idrijco in Nikovo. Od koče, ki je točka Slovenske planinske poti, se pohodniku odpre lep razgled le proti jugovzhodu, saj na ostale strani razgled ovira gozd. Obširnejši razgled je z bližnjega travnatega vrha Hleviške planine.

Prvo postojanko na Hlevišah so idrijski planinci uredili v hiši, ki so jo odkupili od gozdarja Križiča in jo odprli 20. julija 1948. Ker pa so Hleviše od nekdaj priljubljena izletniška točka Idrijčanov in točka na Slovenski planinski poti, je prvotna koča kmalu postala premajhna. Leta 1953 so poleg stare začeli graditi novo, večjo planinsko postojanko, ki so jo uradno odprli julija 1955.

Letos torej mineva 60 let od otvoritve planinske koče na Hlevišah. Gradnja je bila za tedanje razmere precejšen gradbeni podvig, nova postojanka pa za Planinsko društvo Idrija pomembna pridobitev.

Prvotna razmišljanja, da bi kočo postavili više proti vrhu, so se izkazala za zelo težko uresničljiva, saj bi imeli velike težave pri prevozu ali prenosu gradbenega materiala in pozneje pri oskrbovanju koče in vodooskrbi. Zato so se raje odločili za današnjo lokacijo, saj je bolj zaščitena pred vremenskimi nevšečnostmi in lažje dostopna.

Sicer pa je bila gradnja koče na Hlevišah zahteven gradbeni podvig. Do koče je bila komaj zaznamovana steza in globoko v dolini gozdarska pot. Rudarski mojstri so idrijskim planincem postavili zelo strmo, okoli 250 m dolgo žičnico od gozdarske poti v Slanicah do koče.Vlečna vrv se je navijala na valjar, ki so ga vrteli štirje moški in v pol ure privlekli do vrha okrog 200 kg gradbenega materiala. Do žičnice v Slanicah so material vozili z vozom, traktorjem in manjšim tovornjakom, nekaj materiala pa so iz Idrije na Hleviše znosili tudi bosanski konjički.

Les za kočo, ki jim ga je brezplačno odstopilo Gozdno gospodarstvo, so planinci posekali v okolici in ga na ramenih znosili do koče. Marsikaj koristnega jim je odstopil Rudnik živega srebra. Zidake in tudi strešnike so dobili pri med vojno bombardirani hiši, ki so jo porušili. Večina gradbenega dela pa so opravili prostovoljci, zlasti Graparji. Marsikdo je prišel na Hleviše sicer pohodniško, potem pa je poprijel za delo in se še marsikdaj vrnil. Preko 5000 ur prostovoljnega dela so člani Planinskega društva Idrija vložili v gradnjo koče na Hlevišah.

19. junija 1955 pa so na Hleviše privlekli še en zajeten tovor: 500- litrski sod vina, nekaj sto kilogramov hrane in pijače in kočo tudi uradno odprli za obiskovalce. Na Hleviše je tedaj ob izredno lepem vremenu prispelo nad tisoč Idrijčanov, številka, ki bi je bili še kako veseli tudi dandanes.

Koča pa je bila potem redno oskrbovana. Idrijčani so vsako nedeljo romali na Hleviše in tudi med tednom ni manjkalo obiskovalcev. Planinci so kupili istrskega osla, za katerega je skrbel Viki Čar. Z njim je nosil na Hleviše vso potrebno pijačo in prehrano ter druge potrebščine. Planinsko društvo Idrija je v zadnjih letih s pomočjo sredstev proračuna Občine Idrija, sponzorskih sredstev in obilice prostovoljnega dela svojih članov kočo temeljito obnovilo in posodobilo.

Letošnjo 60-letnico hleviške koče bodo idrijski planinci proslavili v začetku septembra, te dni pa si lahko v vitrini na Mestnem trgu ogledate malo razstavo o gradnji te danes še edine postojanke Planinskega društva Idrija.