Ukrepi za znižanje koncetracije radona na Tomšičevi 19 le delno uspešni

Na podlagi sanacijskega predloga, ki temelji na konstrukciji radonske jame ter prezrečevanju zemljine pod stavbiščem, je bil konec januarja 2012 s strani rudarjev RŽS Idrija ter koordinatorico projekta dr.Urško Repinc, projektno svetovalko na Občini Idrija, v enem izmed kletnih prostorov dela stavbe na Tomšičevi 19 v Idriji instaliran prezračevalni sistem z namenom znižanja koncentracije radona v bivalnih prostorih in opravljene ponovne meritve radona. Finančna sredstva za izvedbo pilotnega projekta je v celoti zagotovila Občina Idrija, merilnike radona nam je v uporabo odstopila prof. dr.Janja Vaupotič, vodja Centra za radon, Instituta »Jožef Stefan«.

V začetku februarja 2012 so bile izvedene ponovne meritve radona v izbranih pritličnih prostorih, ki so najprej potekale po vklopu prezračevalnega sistema in kasneje po izklopu le-tega. Meritve so potekale v obdobju izredno stabilnega, hladnega vremena, ko temperature tudi čez dan niso presegle -5 stopinj Celzija. Zimski čas je za meritve radona najbolj primeren, saj v hladnih obdobjih bivalne prostore običajno manj prezračujemo, medtem ko je transport radona zaradi višjih temperaturnih razlik še bolj izrazit.

Že prve meritve v devetdesetih letih in ponovne podrobnejše meritve v oktobru 2011 so pokazale, da je stavba na Tomšičevi 19 v Idriji poseben primer z vidika obremenjenosti z radonom. Glede na izmerjene koncentracije lahko z gotovostjo trdimo, da izpostavljenost prebivalcev pritličnih prostorov zaradi radona in njegovih potomcev presega mejno efektivno dozo za posameznike iz prebivalstva, ki znaša 6 mSv/leto. Vzrok za tako visoke koncentracije radona v kletnih in bivalnih prostorih je v dejstvu, da je stavba zgrajena na nasutju primarnih žgalniških ostankov, ki vsebujejo povišane vsebnosti naravnih radionuklidov urana (U-238) in radija (Ra-226). Primarni žgalniški ostanki, ki po vsebnosti urana in radija tudi do dvajsetkrat presegajo običajne vrednosti le-teh v zemlji, spadajo med tehnološko povišane vire naravne radioaktivnosti (TENORM). Tovrsten material se je v Idriji v preteklosti pogosto uporabljal za nasutja pri gradnji objektov in tlakovanje cest. Zaradi povišanih koncentracij radija (Ra-226) v zemljini pod stavbiščem, ki je prednik  radona (Rn-222) v uran-radijevi razpadni vrsti, se brez dodatnih ukrepov višjim koncentracijam radona v stanovanjskih objektih praktično ni mogoče izogniti, saj je radon plin in lahko prosto prehaja skozi razpoke in slabo tesnjene stične elemente. Raven aktivnosti radona v našem okolju pa ni odvisna samo od vsebnosti urana in radija v kamnini, pač pa tudi od geofizikalnih in hidrometereoloških faktorjev, ki vplivajo na transport radona iz kamnine (poroznost in prepustnost kamnine, vlažnost, prelomi). Tako lahko povišane koncentracije radona v stavbah najdemo tudi na območjih tektonskih prelomov ali področjih s poroznimi kamninami (prod, karbonati), še posebej v primerih ko v zgradbi tla in stene mejijo na podlago – zemljišče in niso dobro izolirane, da radon lahko prosto prihaja v prostor.
          
Vsaka stavba je z vidika konstrukcijskih značilnosti unikat, tako da instant rešitev za znižanje koncentracije radona ni. Stavba na Tomiševi 19 je le delno podkletena, zato ima del bivalnih prostorov poleg kletišča tudi direkten stik z nasutjem pod stavbiščem (dnevni sobi in spalnici v pritličnih stanovanjih). V kleti so bile oktobra 2011 izmerjene izredno visoke koncentracije radona, ki so dosegale vrednosti do 40000 Bq/m3, zato je bil namen instaliranega ventilacijskega sistema znižati koncentracijo radona v kleti in  opazovati vpliv le tega na koncentracijo radona v bivalnih prostorih v pritličju. Ventilacijski sistem namreč prezračuje nasutje pod kletiščem in preprečuje transport radona v kletne prostore. Posledično je tako zmanjšan transport radona v pritličje, ki po vsej verjetnosti poteka preko stopnišča, preko razpok v stenah in nezatesnjenih stikov. Meritve radona ob vklopljenem ventilacijskem sistemu so pokazale, da je bilo na ta način mogoče kar za 4 krat znižati koncentracijo radona v hodniku pritličja, ki ga s kletiščem ločijo (netesna) vrata. Povprečna koncentracija radona v hodniku pritličja je ob vklopljenem ventilacijskem sistemu znašala 2200 Bq/m3, medtem ko je ob izklopu v povprečju dosegala vrednost 8280 Bq/m3. Meritve so pokazale, da ima ima ventilacijski sistem v kleti le manjši vpliv na transport radona v dnevne prostore, ki so deloma podkleteni, deloma pa v neposrednem stiku z nasutjem, ki v tem primeru ni prezračevano. Meritve v enem izmed dnevnih prostorov so pokazale, da je instalirani sistem znižal koncentracijo radona tudi za 45 %. Povprečna koncentracija radona po vklopu prezračevalnega sistema je znašala 8010 Bq/m3, po izklopu le tega pa je v povprečju dosegala 14240 Bq/m3.  V oktobru 2011 je bila v istem prostoru v povprečju izmerjena koncentracija radona 5610 Bq/m3. Pri tem je pomembno povdariti, da dnevni prostor ni ogrevan ker ni v uporabi v zimskem času, zato je pričakovati da bi bile ob običajnih temperaturah bivalnih prostorov koncentracije radona bile še višje. Običajno se višje koncentracije radona lahko v bivalnih prostorih lahko pojavijo po zameljavi oken z novejšimi z bistveno boljšo izolativnostjo, saj s tem prostor dodatno zatesnimo in preprečimo prezračevanje radona po naravni poti.
    
Meritve na Tomšičevi 19 so pokazale, da je z instaliranim ventilacijskim sistemom mogoče le delno znižati koncentracijo radona v pritličnih bivalnih prostorih, še vedno pa so koncentracije radona znatno višje od mejne vrednosti za bivalno okolje, ki znaša 400 Bq/m3. V pilotnem projektu smo namreč načrtovali instalacijo ene radonske jame, smiselno pa bi bilo nadaljevati s projektom tudi v prihodnosti ter prezračevati tudi nasutje v nepodkletenem delu stavbe, za kar bi bila potrebna dodatna finančna sredstva. V največji meri je bilo naše delo predvsem raziskovalne narave z namenom preverjanja učinkovitosti predlaganih ukrepov. Z vsem sočutjem do stanovalcev, ki v tej stavbi živijo, pa bi bilo dolgoročno potrebno najti primerne ukrepe za trajno znižanje koncentracije radona ter poskrbeti za finančna sredstva za izvedbo le-teh. Žgalniški ostanki so ostanki rudarjenja – torej so rudarski odpadki, katerih imetnik je povzročitelj ali fizična ali pravna oseba, ki ima odpadke v posesti. Na podlagi Uredbe o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih dejavnosti izkoriščanja mineralnih surovin (Ur.L. RS 43/2008) mora imetnik rudarskih odpadkov zagotoviti, da pri ravnanju z rudarskimi odpadki ni ogroženo zdravje ljudi, da se ne uporabljajo postopki ali metode, ki bi lahko škodile okolju, rudarske odpadke pa je prepovedano odmetavati ali nenadzorovano odlagati. Vsekakor posledice rudarskih odpadkov že vrsto desetletij najbolj občutijo prebivalci stavbe na Tomšičevi 19, medtem ko odgovornosti povzročitelja za okoljske posledice, ki jo tako poudarja zakonodaja na vseh vidikih obremenjevanja okolja, ni pripravljen prevzeti nihče.
        
Stavba na Tomšičevi je 19 z vidika obremenjenosti z radonom res izreden primer, ki je zanimiv tudi vsem, ki se s tem področjem strokovno ukvarjajo. Primer bo predstavljen strokovni javnosti na konferenci NARE 12  (International Symposium on the Natural Radiation Exposures and Low Dose Radiation Epidemiological Studies) na Japonskem, ki se jo bo udeležila prof.dr. Janja Vaupotič konec februarja 2012.