Kvaliteta pitne vode je odgovornost vseh nas

Pitna voda se onesnaži kjerkoli na svoji poti od zajema, preko priprave in distribucije, do porabnika. O primarnem onesnaženju govorimo, če je onesnažena že surova voda, o sekundarnem onesnaženju pa takrat, ko se onesnaži na poti od vodnega vira (zajetja) do porabnika. Idealni vir vode kot pitne je tisti, kjer vodi ni treba spreminjati njenih lastnosti, torej ji nič odvzemati in nič dodajati. Najvarnejše je varovanje vodnih virov z ureditvijo in spoštovanjem režima na vodovarstvenih območjih. Usklajevanje različnih interesov na istem prostoru bi moralo dati prednost oskrbi z vodo; gre za zaščito vode pred ljudmi za ljudi.

Če je surova voda takega porekla in take potrjene kakovosti, da v njej ne moremo pričakovati mikrobiološkega onesnaženja, če je omrežje varno, pretok stalen, porabniki hitro doseženi, potem se dezinfekciji lahko odrečemo. Tako stališče mora v celoti potrjevati nadzor - stalna zdravstvena ustreznost in varnost oskrbe, vključno z ekološko epidemiološko varnostjo. V Sloveniji namreč ni predpisana obveznost dezinfekcije ali kloriranja pitne vode. Potrebo po dezinfekciji in njene načine ugotovi upravljalec sistema za oskrbo s pitno vodo za vsak način oskrbe posebej. V registru monitoringa pitne vode v Sloveniji za leto 2010 je bilo vpisano 968 oskrbovalnih območij, 60,7 % teh oskrbovalnih območij nima dezinfekcije, brez redne dezinfekcije je kar 66,1 % oskrbovalnih območij. Vloga obdelave vode z ustreznimi dezinfekcijskimi sredstvi in drugimi postopki obdelave vode, vključno z odvzemom toplotne energije, pridobiva tudi z vidika zagotavljanja mikrobiološke varnosti vode, vedno večji pomen, saj je bilo ocenjeno da je bilo v letu 2010 okoli 255.000 prebivalcev vsaj enkrat izpostavljeno fekalno onesnaženi vodi.

Skladno in zdravstveno ustreznost pitne vode mora zagotavljati upravljavec. Pred vključitvijo novega vodnega vira v sistem za oskrbo s pitno vodo mora upravljavec najmanj eno leto spremljati skladnost vode vodnega vira. V okviru spremljanja mora upravljavec najmanj štirikrat, v približno enakih časovnih intervalih, zagotoviti vzorčenje in preskuse parametrov iz priloge I Pravilnika o pitni vodi, dopolnjene z identifikacijo organskih spojin z ustrezno metodo ob prvem preskušanju. Skladnost mora biti zagotovljena: na pipah oziroma mestih, kjer se voda uporablja kot pitna voda; v objektih za proizvodnjo in promet živil: na mestih, kjer se voda uporablja v proizvodnji in prometu živil; v objektih za pakiranje pitne vode: na mestu, kjer se voda pakira; v primeru oskrbe s pitno vodo s cisternami: na mestu iztoka iz cisterne.

Priprava vode je obdelava vode, s katero se zagotovi njena skladnost in zdravstvena ustreznost. Zaradi možnih akutnih posledic je obvladovanje mikrooganizmov v pitni vodi na prvem mestu po pomenu za zdravje. Preprečevanje bolezni, ki jih povzroča mikrobiološko onesnaženje pitne vode zajema preprečevanje kontaminacije na viru in med distribucijo ter ustrezno pripravo vode, vključno z dezinfekcijo. Pogosto je priprava vode edini način, da si zagotovimo pitno vodo (onesnaženje okolja narašča, pojavljajo se nove potrebe, količina vode oziroma vodnih virov pa je omejena). Nujen postopek v pripravi pitne vode je pogosto dezinfekcija, ki je postopek s katerim uničujemo bolezenske mikroorganizme. Dezinfekcijo lahko glede na mesto delovanja razdelimo na primarno in sekundarno. Primarna dezinfekcija je namenjena uničenju bolezenskih mikroorganizmov v surovi vodi, torej v procesu priprave in zato poteka na mestu priprave vode. Sekundarna dezinfekcija preprečuje razrast bakterij in ščiti vodo pred naknadnim onesnaženjem v omrežju. Uspešnost priprave pitne vode je odvisna tudi od delovanja naprav - te včasih ne izpolnjujejo obljub, niso prilagojene, so slabo vzdrževane. Zato naj se preuči delovanje že nameščenih naprav enakega tipa in upošteva izkušnje. Za doseganje optimalnih rezultatov je nujna usposobljena ekipa, ki z napravo dela.
Kloriranje je najpogosteje uporabljeni postopek dezinfekcije pitne vode. Rezidualni klor je pokazatelj uspešnosti dezinfekcije in dokaz, da je voda varna. Dezinfekcijska sredstva ne reagirajo samo z mikroorganizmi, temveč tudi z drugimi sestavinami vode, pri čemer nastajajo nekatere nove snovi - stranski produkti dezinfekcije, ki lahko predstavljajo nevarnost za zdravje. Upravljalec mora zagotavljati skladnost pitne vode, kar velja tudi za nastanek neželenih snovi po kloriranju. Kjer je razkuževanje del priprave ali distribucije pitne vode, mora upravljavec preverjati učinkovitost uporabljenega postopka in zagotoviti, da je vsako onesnaženje s stranskimi produkti razkuževanja kolikor mogoče na nizki ravni, ne da bi bil pri tem ogrožen učinek razkuževanja.

Kakšni so pri posamezniku lahko znaki po zaužitju vode onesnažene z mikroorganizmi? Simptomatika po okužbi je odvisna od vrste povzročitelja. Splošni nespecifični znaki so v glavnem s strani prebavil: bolečine in napetost v trebuhu, krči, driska, bruhanje. Močno bruhanje ali driske lahko privedejo do izsušitve organizma in celo do smrti. Tveganje pred okužbo prebivalstva je v spornih vodovodnih sistemih neprimerno večje od tveganja ki ga prinaša kloriranje na zdravje ljudi.

Za lasten vodnjak ali drug način oskrbe z vodo, ki oskrbuje manj kot 50 prebivalcev, ste odgovorni sami. S stališča javnega zdravja so najbolj problematična prav mala oskrbovalna območja, ker so lahko mikrobiološko, zlasti fekalno, močno onesnažena, medtem, ko o njihovi kemijski problematiki večinoma ni podatkov. Večinoma ti sistemi ne ustrezajo zahtevam za pitno vodo, saj nimajo ustreznega strokovnega upravljanja, zlasti priprave pitne vode, kjer je ta potrebna, pomanjkljiv nadzor in drugo. Večino teh sistemov, ki glede na predpise ne zagotavljajo varne pitne vode, bi bilo potrebno ustrezno urediti.
Del distribucije je tudi hišno vodovodno omrežje, ki se konča na pipah. V objektih gre za kilometre cevi iz različnih materialov, z različnimi dodatki in priključki, z možnostjo posegov, vandalizmov, srkov skozi cevi, pipe. Hišno vodovodno omrežje je lahko le sredstvo prenosa onesnaženj ali pa njihov izvor npr.: razmnoževanja mikroorganizmov, migracije iz materialov v stiku z vodo. Za zagotavljanje skladnosti pitne vode na vsaki pipi vodovodnega omrežja je zato potrebno tudi sodelovanje uporabnikov, ki morajo redno vzdrževati svoje vodovodno omrežje.

Odgovorno obnašanje kot del celovitega odnosa do okolja, na primer spoštovanje režima določenega na vodovarstvenih območjih, lahko prispeva k ohranjanju in izboljšanju kakovosti pitne vode. Četudi priteka v objekt zdravstveno ustrezna pitna voda, se lahko v hišnem omrežju njena kakovost poslabša. S pravilnim ravnanjem lahko to preprečimo. Dobro poznavanje internega sistema za oskrbo s pitno vodo, vzdrževanje ter dezinfekcija po posegih v ocevju, bodo omogočili zmanjšanje tveganja.