#SpoznajmoObčinoIdrija 51 – IDRIJSKE ANEKDOTE 2. del

Približuje se 1. april – dan norčavosti, ko si lahko privoščimo kakšno nedolžno šalo, s katero svoje bližnje potegnemo za nos. Ste se morda že domislili kakšne potegavščine za letošnji prvoaprilski »praznik«? Idrijski rudarji običajno niso potrebovali posebnega dneva, da so svojim tavaršem kakšno ušpičili. V pričakovanju 1. aprila zato objavljamo 2. del anekdot, ki so povzete po knjigi Bom knapa vzila, bam zmirej vesila avtorice Lidije Kleindienst.

Knap fruštka v jam
Pad Italije je vsak na drakslnu jemu svuj titl. Edn ad neh je biv Kresilavc s Kalvina. Žjena mu je vsaku jutru parnjesla v aluminijasti kanglc bilu kafje pa turšna palinta. Tak je zmirej fruštkav v ta spudnmu štuku. Enkat je pa ta mačan Jazbarčk, tist, ka sa za nega rjekl, de jih je v nudlne mjetav, z varha zvartav lukne skuz puod pa spustu Kresilavcu, ka je lih idu, en misnkast mutarl nut u palinta. Ta pa guor paglida pa prav: »Kramejnsk pas, ki s se pa ti adšravfav?«
(misnkast mutrl = medeninasta matica)

Rejci pa taki
Par malc ab pav šihta je Juže pravu tavaršem: »Če na bi vidu, na bi variv. Par Rupnku v Nikav sa zredil baka, ka je jemu take ragi, de ga nisa mogl spravt pad mustam par Bašeri, tak de sa ga maugl pjelet u klaunca pa Gas.«
Barž se je aglasiv an drug m pa riku: »Neč čudnga. Par Pivku v Prontu sa pa zredil tazga prešiče, de sa ga maugl prežagat, če sa ga tli spravt iz svenaka, puol pa zaklat tuparvi ena palavica, puol pa še ta druga.«

Muž ubuga žjena
Pride dic kasnu damu – že prot jutru. Zmatran, ka sa ga nik sral. Biv je pa lavc.
Žjena spi. Si misl, zej bam pa čist patihu hlače dev duol, se arzu pa se uligu ki h ni. Lih hlače je jemu v ruok, se pa žjena zbudi. »Pasluš, kam pa griš?«
»A na viš, de sma zmejneni, de grima jagat!?« Pa žjena zasliš, de gri daž van: »Pasluš mal, kam baš huodu , ka tak pjere van, bejž nazaj spat!«
»A viš, žjena, de imaš prav. Te bam pa bugav.«

Fele nafarba tavarše
Duol na drakslnih sa jih pa tud nikej naruštal. Takat je blu mal hrane, puol jih je pa Fele ankat fajn natignu. Za an praznk, za pusta, je nem ži ene šternajst dni prej pravu, de bu žjena Francka nardila acvirkavca. Zej, sevide, je biv še krah bel slab, kaj pa še acvirkavca. Fele je pa tist krah tak naskrivaj namuoču nut u šmir pa zavev. Ka je paršu cajt malce, je lpu zavihav rakave, se usidu guor na birštat pa začiv tist slab krah atipat. Sevide, vsake tulk cajta je ta drug diu stisnu pa je tistu ule partjeklu duol pa kamaucu. Pa ga je z anm prstam pasniv m pa tak, kat de bi ga abliznu. Ga je pa le s ta drugim parstam abliznu. Puol, ka je pršu ži blizu tisti tavš, je pa riku: »Madona, Francka, zmirej nardiš premastnu, de člavk na mure snist!« Je pa zabrisav nut u žagavne, ka sa imil za pucat arudje. Kramejnt sa bli hudi dilavci. Sa rjekl: »Fele, pa b ja nam dav!« »Na,« je riku, »je ži pasrana, zej je, kar je!«