Pero (dokumentarec)

 

»Za mene je bil vedno Pero, ne Peter. Leta 2002 sva snemala film Rezervni deli in to je bil začetek najinega prijateljstva in sodelovanja. Potem sva skupaj posnela še šest filmov. Postal je obraz slovenske kinematografije, na IMDB ima petinpetdeset naslovov, prejel je srce Sarajeva za najboljšega igralca in številne druge nagrade; filmi, v katerih je igral, so se predstavili na najpomembnejših festivalih, prejeli leva prihodnosti v Benetkah, nagrado za režijo v Karlovih Varih … Konec leta 2019 sva začela pripravljati nov film. O njem in o njegovih demonih. Marca 2020, na začetku koronakrize, je Pero naredil samomor. Nisva posnela niti kadra. Najprej sem se odločil, da tega filma ne bo. Vendar sem čutil potrebo, da ga vseeno posnamem. Da se z njim poslovim od Perota. Med nastajanjem filma sem spoznaval, da to ni samo film o njem, ampak tudi film o meni, o nas, in da ne odhaja samo prijatelj, ampak izginjata tudi družba in svet, v katera smo verjeli.« – Damjan Kozole
 
NAPOVEDNIK
 
kritike
 
 »Pero /…/ je več kot le hommage prijatelju in igralcu Petru Musevskemu. Je žanrski hibrid, ki briše meje med dokumentarno in igrano formo ter skozi terapevtski pristop odpira prostor spominu, čustvom in zgodbam soigralcev, ki so jih njegova naravna prezenca, človeška mehkoba in tiha žalost neizbežno zaznamovale. /…/ Pero je /…/ v prvi vrsti ganljivo poslovilno pismo izjemnemu igralcu, sodelavcu in prijatelju, ki pa zaradi ‘apokaliptičnih’ okoliščin svojega nastanka postane več kot to. Je tudi film o režiserju Damjanu Kozoletu in o vseh nas. O naši družbi, normalizaciji alkoholizma in kolektivnem strahu pred soočanjem z (mentalno) boleznijo.«
 – Veronika Zakonjšek, Dnevnik
 
»Damjan Kozole je ustvaril nadvse zanimiv in ganljiv film, ki daleč presega svojo neposredno tematiko. /…/ Na prvi pogled Pero morda deluje lokalno, vendar pripoveduje veliko širšo zgodbo, ki se dotika duševnega zdravja, filmske industrije in filmske umetnosti, pa tudi narave odnosov, upanja, strahov in pričakovanj. Gre za dobro narejen film z močnimi tonskimi nihanji, ki pa jih Kozole uspešno ohranja pod nadzorom in tako poskrbi za izjemno gledalsko izkušnjo.« 
 – Vladan Petkovic, Cineuropa